Maj 23

Kršitev pravil nogometne igre – odškodninska odgovornost

Kršitev pravil nogometne igre  – odškodninska odgovornost

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 108/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.108.2016
Evidenčna številka:
VS0018733
Datum odločbe:
05.01.2017
Opravilna številka II. stopnje: VSK I Cp 244/2015

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča ravnanje nasprotnega igralca C.-ja brez dvoma predstavlja kršitev pravil nogometne igre. Vendar vsak prekršek pri športnih igrah sam po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja, kot elementa odškodninske obveznosti.

Zato majhnih odstopanj od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so pri nekaterih športnih igrah (že) normalen pojav, ni mogoče opredeliti kot protipravna in nedopustna dejanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „A., d. d.,, je dolžna plačati tožeči stranki B.B.,, znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2008 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki 952,23 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen glede škode, ki naj bi tožniku nastala dne 18. 5. 2007 pri igranju nogometa na policijskih igrah.

Sodišče je zavzelo stališče, da je igralec nasprotne ekipe C. C., ki je delavec zavarovanca tožene stranke, grobo kršil pravila nogometne igre (protipravno ravnanje), zato je zavarovanec tožene stranke, v skladu z določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), odgovoren za škodo, ki jo je tožniku povzročil C,.

Višje sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 343/2015 z dne 14. 1. 2016 toženki dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je bilo ravnanje delavca zavarovanca toženke pri storjenem nogometnem prekršku protipravno ravnanje v smislu 131. člena OZ.

3. Pravočasno in dopuščeno revizijo vlaga toženka in predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku v plačilo naloži pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Utemeljuje, da je šel nasprotni igralec v duel s tožnikom, pri tem je zamudil in prišlo je do fizičnega kontakta. Igralec nasprotne ekipe tožnika ni želel izločiti iz igre, njegov udarec je bil usmerjen proti žogi, ker pa je zamudil, je prišlo do trčenja s tožnikom. S takim načinom odvzemanja žoge je storil prekršek, njegov namen pa ni bil v tem, da bi zadel tožnika, še manj, da bi ga poškodoval. Sklicuje se na mnenje izvedenca, ki je, glede na izrečeni rumeni karton, ocenil, da v konkretnem primeru zelo verjetno ni šlo za grobo kršitev pravil igre. Fizične kontakte med igralci pri nogometu je možno preprečiti le tako, da se igralci drug drugemu ne približujejo na manj kot pol metra, kar je glede na naravo športa nemogoče. Vsakršno bližnje srečanje lahko privede do fizičnega kontakta in posledično do možnosti nastanka poškodb enega ali drugega. Pri nogometu se premika tako igralec, ki ima žogo v posesti, kot tudi tisti, ki mu žogo poskuša odvzeti, premiki so hitri, v naprej pa ni znan vsak premik igralcev, zato je nemogoče, da bi vsak start na žogo izza hrbta z gotovostjo pomenil, da bo igralec, ki ima žogo v posesti, zadet. Izvedenec je dopustil možnost, da je nasprotni igralec „štartal“ na žogo, zadel pa je tožnika. To, da je ob poskusu izbijanja žoge, prišlo do fizičnega kontakta med tožnikom in igralcem nasprotne ekipe, pri čemer se je tožnik poškodoval, ne dokazuje protipravnosti ravnanja igralca nasprotne ekipe. Njegovo ravnanje ni preseglo okvirov običajne in pričakovane skrbnosti igralca pri nogometu. Dejanje ni bilo storjeno na posebno predrzen način ali ob posebno grobi igri, saj je šlo za poskus odvzeti nasprotniku žogo, ki se je končala s poškodbo soigralca. Poškodba tožnika ne more biti merilo, da dejanje igralca nasprotne nasprotne ekipe lahko ovrednotimo kot zelo grobo kršitev pravil igre ali kot posebno predrzno dejanje. Odločitev sodišča glede obstoja odgovornosti zavarovanca tožene stranke je materialno napačna in tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 227/2013, II Ips 511/2008 in II Ips 330/2002).

4. Izvod dopuščene revizije, skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, je bil poslan tožniku (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v odgovoru opozarja na (ne)pravočasnost revizije in predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev. Meni, da toženka zmotno povzema dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe in je s svojimi navedbami prekludirana. Zavarovanec toženke namreč ni „štartal“ na žogo, temveč je izza hrbta „štartal“ na tožnika in ga z veliko silo brcnil v predel desnega stegna, kar predstavlja grobo kršitev pravil nogometne igre oziroma prekršek, ki je storjen na posebno predrzen način, kot se je tudi že izrekla sodna praksa (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani: II Cp 2242/2004, II Cp 3900/2010).

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve in z njimi povezane okoliščine pravnomočne sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

– tožnik je policist, ki se je dne 18. 5. 2007 udeležil policijskih iger in med nogometno tekmo utrpel raztrganino stegenske mišice;

– tožnik je imel žogo v posesti, ko je nanj izza hrbta „štartal“ igralec nasprotne ekipe C. in ga zadel v predel desnega stegna, pri čemer se je žoga v trenutku kontakta obeh igralcev nahajala na tleh. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je v takih situacijah gotovo, da bo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo;

– hitrost in sila udarca je bila velika, saj je tožnik padel po tleh in obležal;

– nasprotni igralec C. je imel namen storiti prekršek nad tožnikom, da bi zaustavil napad nasprotnega moštva oziroma prekinil igro, ni pa imel izrecnega namena tožnika poškodovati in ga izločiti iz igre;

– nogometni sodnik je nasprotnega igralca C. zaradi prekrška opomnil (pokazal mu je rumeni karton);

7. Sodišče prve stopnje, s katerim se je strinjalo tudi višje sodišče, je zaključilo, da je nasprotni igralec C. grobo kršil pravila nogometne igre in ni ravnal s skrbnostjo povprečnega nogometaša. Pravilno odvzemanje žoge lahko vključuje borbo za žogo, vendar na način, da pri tem ni storjen prekršek nad nasprotnikom. Če bi nasprotni igralec C. želel pravilno doseči žogo, bi se moral najprej nahajati pred igralcem in ne za njegovim hrbtom. Žoga ni bila odvzeta, niti ni bila poskušena biti odvzeta na način, da igralec pri tem prekrška ne bi storil.

Ko je gotovo, da bo s svojo potezo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, je zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, šteti, da gre za premalo skrbno in zato protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ravnanje nasprotnega igralca C.-ja brez dvoma predstavlja kršitev pravil nogometne igre. Vendar vsak prekršek pri športnih igrah sam po sebi še ne pomeni nedopustnega ravnanja, kot elementa odškodninske obveznosti. Pri nekaterih športih, kot so nogomet, košarka, rokomet, pri katerih je veliko neposrednih stikov med igralci, preprosto ni mogoče, da bi se igrali brez kršitev pravil igre. Lahko celo rečemo, da so nekatere kršitve za posamezen šport že tako tipične in pogoste, da so postale kar sestavni del igre. Brez teh kršitev bi igra postala manj zanimiva za športnike in gledalce. Ob zahtevi, da mora igra potekati povsem po pravilih, bi morda postal dvomljiv celo nadaljnji razvoj igre. Da bo do kršitev pravil prihajalo, športniki vedo že pred začetkom igre. Celo sami, čeprav kot morebitni oškodovanci, pogosto kršijo pravila. S svojo športno aktivnostjo in ravnanjem med igro celo sami ustvarjajo nevarne situacije zase in za druge. Zato majhnih odstopanj od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so pri nekaterih športnih igrah (že) normalen pojav, ni mogoče opredeliti kot protipravna in nedopustna dejanja. Udeleženec športne igre je, če so izpolnjeni še drugi pogoji, odgovoren za škodo, ki jo s telesno poškodbo povzroči drugemu udeležencu športne igre namenoma ali z grobo kršitvijo pravil športne igre. Odločilna pa je tudi potrebna skrbnost poškodovalca, zato je treba presoditi, ali je poškodovalec, čeprav je kršil športna pravila, ravnal drugače, kot bi v enakem (podobnem) primeru ravnal drug povprečno skrben športnik.

9. Tožnik v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da toženka v delu revizije izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Ugotovitev, da je šel nasprotni igralec v duel s tožnikom, da je bil njegov udarec usmerjen proti žogi, pri tem pa je zamudil, zato je prišlo do fizičnega kontakta med igralcema, v pravnomočni sodbi ni. Nasprotno, dejanska ugotovitev pravnomočne sodbe je, da je tožnik prejel žogo, ko je nanj, ne pa na žogo, kot zatrjuje revidentka, izza hrbta „štartal“ nasprotni igralec C.

10. Utemeljeno pa revizija graja stališče pravnomočne sodbe, da opisano ravnanje nasprotnega igralca C.-ja, šteje za grobo kršitev pravil igre oziroma posebej predrzno potezo in torej protipravno ravnanje. Stališče, da je vsako ravnanje igralca, ki z gotovostjo ve, da bo s svojo potezo zadel nasprotnega igralca, protipravno, je za primer ekipnih športov, pri katerih je veliko neposrednih stikov med igralci, prestrogo. Prav tako ne zdrži pravne presoje stališče pravnomočne sodbe, da se žogo nasprotnemu igralcu lahko odvzame na način, da pri tem ni storjen prekršek nad nasprotnikom. Kot je bilo prej pojasnjeno, pravna teorija in sodna praksa stojita na jasnem stališču, da so kršitve nekaterih pravil športnih iger postale sestavni del le-teh. Okoliščini, da so bila kršena pravila športne igre in da je igralec hote zadel nasprotnega igralca, zato ne moreta biti ključni za presojo protipravnosti ravnanja igralca pri športnih igrah. V obravnavanem primeru, kljub temu, da je nasprotni igralec C. na tožnika „štartal“ izza hrbta, kar je v nasprotju z nogometnimi pravili, in je bilo gotovo, da ga bo s svojo potezo zadel, ne gre za grobo kršitev pravil igre oziroma za posebej predrzno potezo. Do grobe kršitve pravil nogometne igre gre v primeru neprimernega vedenja igralca ekstremne narave, to so prekrški storjeni na način, ki vsebuje prekomerno silo, ki je igralec ne more pričakovati. Upoštevajoč, da pri nogometni igri prihaja do veliko bolj ali manj grobih neposrednih stikov med igralci, da nasprotni igralec C. tožnika ni namerno poškodoval in da mu je nogometni sodnik za storjen prekršek pokazal rumeni karton, kar je na nogometnih igrah oziroma tekmah pogosto in tipično ter predstavlja sestavni del tekme, revizijsko sodišče ocenjuje, da ravnanje nasprotnega igralca C.-ja ne predstavlja grobe kršitve pravil nogometne igre.

11. Ker ni podano protipravno ravnanje nasprotnega igralca C.-ja, kot eden izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, je revizija utemeljena. Revizijsko sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi ugoditve reviziji toženke ter spremembe izpodbijane sodbe odločilo o stroških celotnega pravdnega postopka. Ker je toženka z revizijo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti vse njene pravdne stroške v skupnem znesku 952,23 EUR. Stroške prvega in drugega prvostopenjskega in pritožbenega postopka je sodišče odmerilo po stroškovniku toženke, in sicer materialne stroške prvega prvostopenjskega sojenja v višini 20,00 EUR, pričnino za pričo D.D. v višini 158,24 EUR, materialne stroške prvega pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR, sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR, materialne stroške drugega pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR, skupaj 251,24 EUR. Revizijski stroški so bili toženki priznani v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 – popr., 67/03 in 70/03 – popr.), ki jo je Vrhovno sodišče uporabilo glede na prehodno določbo prvega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) in na podlagi stroškovnika toženke, in sicer sodno takso za predlog za dopustitev revizije v višini 115,00 EUR, sodna taksa za dopuščeno revizijo v višini 230,00 EUR, nagrada za postopek z revizijo v višini 275,40 EUR (3. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife v višini 600 odvetniških točk, kar je zahtevala toženka več, ji revizijsko sodišče ni priznalo), materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 60,59 EUR, skupaj 700,99 EUR.