Preklic darila zaradi nehvaležnosti in vračilo darovane stvari

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 171/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.171.2014
Evidenčna številka:
VS0017531
Datum odločbe:
05.02.2015
Opravilna številka II.stopnje: VSM I Cp 1183/2013

Jedro

Nehvaležnost je nova okoliščina, ki daje darovalcu odstopno upravičenje, se pravi upravičenje, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, prekliče darilo in zahteva vrnitev darovane stvari (če je to še mogoče) ali plačilo njene vrednosti (za katero je obdarjenec obogaten). S prejemom izjave o preklicu je darilo preklicano, darovalcu pa (zato) hkrati nastane kondikcijski zahtevek. Velika nehvaležnost torej nima za posledico zahtevka za razveljavitev pogodbe (oblikovalnega zahtevka), pač pa (če je darovalec obdarjencu izjavil preklic darila) zahtevek za vrnitev darovane stvari ali plačilo njene vrednosti (dajatveni zahtevek). Posledica (v bistvu edini cilj in smisel) preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek. Obdarjenec mora darilo vrniti, vendar le, če je okoriščen (190. člen OZ). Iz razloga velike nehvaležnosti zato ni utemeljeno zahtevati razveljavitve darilne pogodbe.

Toženca sta se branila, da ni šlo za darilo, pač pa za odplačno pogodbo, saj da sta, ko je tožnica odkupila stanovanje po SZ, plačala kupnino, darilna pogodba pa naj bi predstavljala le realizacijo že tedaj dogovorjenega prenosa lastninske pravice nanju; dejansko naj bi bila sklenjena odplačna pogodba. Resničnosti teh trditev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker jih je zaradi zmotne presoje, da ni razlogov za preklic darila štelo za nepomembne. Glede na pravno naziranje revizijskega sodišča o obstoju razlogov za preklic darila pa se ta dejstva pokažejo za relevantna (v nasprotju z materialnim pravom bi bila odločitev, ki bi tožencema nalagala vrnitev darila, če podlaga pridobitve lastninske pravice sploh ni bilo darilo).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je mama prvega toženca in tašča druge toženke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala preklic darilne pogodbe, s katero je tožencema podarila opremljeno stanovanje, ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi toženca dovolila vknjižbo lastninske pravice tožnice na stanovanju do celote. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da niso podane takšne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti zaključek o veliki nehvaležnosti tožencev, ki bi bila razlog za preklic darila. Prav tako je ugotovilo, da ugotovljeno dejansko stanje omogoča zaključek, da pogodba ni čista darilna pogodba, saj je v 3. členu vsebovala pravico tožnice, da stanovanje brezplačno koristi do svoje smrti, s čimer je bila tožencema odvzeta pravica do posesti stanovanja, vključno s premičninami v njem. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vlaga tožnica pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je pravno kvalifikacijo dejanskega stanja izvedlo le skozi določila o razdedinjenju in dedni nevrednosti. Taka kvalifikacija je preozka, saj je pravni standard hude nehvaležnosti treba razlagati širše. Za hudo nehvaležnost je mogoče označiti vsako ravnanje, zaradi katerega bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal. Ne glede na navedeno pa meni, da je preklic darila opravičen tudi z uporabo določb o razdedinjenju, saj sta se toženca s hudo kršitvijo moralne dolžnosti, s tem, ko sta jo pod grožnjo kazenske ovadbe izgnala iz stanovanja, nad njo huje pregrešila. Višje sodišče tudi ni presojalo konkretnega dejanskega stanja skozi (sedaj že razveljavljeni) določbi 111. in 115. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), čeprav sta ti uporabljivi ravno toliko kot določbe o razdedinjenju. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščema prve in druge stopnje, da je treba preklic darilne pogodbe zaradi velike nehvaležnosti presojati po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in sodni praksi, ki se je izoblikovala na tej podlagi. Po paragrafu 948 ODZ se za hudo nehvaležnost šteje vsako ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon. Pri tem je sodna praksa vprašanje kazenskega pregona presojala v povezavi z določbami ZD, in sicer s tistimi, ki omogočajo razdedinjenje, in s tistimi, ki opredeljujejo dedno nevrednost. Da je taka sodna praksa pravilna, kaže tudi v pozneje sprejetem 540. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izražena volja zakonodajalca, ki je za veliko nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, opredelil ravnanje obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal(1).

7. Zaradi velike nehvaležnosti ima darovalec pravico preklicati darilo (pravno pravilo par. 948 ODZ in sedaj 540. člen OZ). To z vidika pravne usode darilne pogodbe pomeni, da velika nehvaležnost nima (povratnega) učinka na veljavnost darilne pogodbe – je tudi ne more imeti, saj gre za dogodek, ki je nastal po sklenitvi in izpolnitvi pogodbe (zato na samo veljavnost sklenitve in izpolnitve pogodbe ne more vplivati). Nehvaležnost je nova okoliščina, ki daje darovalcu odstopno upravičenje, se pravi upravičenje, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, prekliče darilo in zahteva vrnitev darovane stvari (če je to še mogoče) ali plačilo njene vrednosti (za katero je obdarjenec obogaten). S prejemom izjave o preklicu je darilo preklicano, darovalcu pa (zato) hkrati nastane kondikcijski zahtevek. Velika nehvaležnost torej nima za posledico zahtevka za razveljavitev pogodbe (oblikovalnega zahtevka), pač pa (če je darovalec obdarjencu izjavil preklic darila) zahtevek za vrnitev darovane stvari ali plačilo njene vrednosti (dajatveni zahtevek). Posledica (v bistvu edini cilj in smisel) preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek. Obdarjenec mora darilo vrniti, vendar le, če je okoriščen (190. člen OZ). Iz razloga velike nehvaležnosti zato ni utemeljeno zahtevati razveljavitve darilne pogodbe.(2)

8. Kot je bilo že pojasnjeno, pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila paragrafa 948 nekdanjega ODZ pomeni pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu.

Kot veliko nehvaležnost obdarjenca je sodna praksa opredelila na primer nasilno obnašanje obdarjenca do darovalca(3), neizpolnjevanje s pogodbo prevzetih obveznosti, zaradi česar je moral darovalec v nasprotju s svojo željo v dom(4) in podobno. Enotna je v stališču, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem.(5) Na vsa ta izhodišča je pravilno opozorila tudi izpodbijana sodba.

9. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno:

– da je tožnica leta 1992 s spornim stanovanjem razpolagala z darilno pogodbo, sklenjeno s tožencema po enakih deležih;

– da sta se toženca zavezala tožnici dovoliti pravico dosmrtne brezplačne uporabe stanovanja;

– da je tožnica leta 2010 odšla v dom upokojencev, ključ stanovanja pa je obdržala;

– da sta toženca zamenjala ključavnico, nato jo je, da bi si omogočila vstop v stanovanje, zamenjala še tožnica, ko sta to ugotovila toženca, pa sta ključavnico znova zamenjala, toženec pa je materi pisno zagrozil s kazensko ovadbo za primer, če bi ključavnico znova zamenjala;

– od tedaj dalje tožnica v stanovanje ne vstopa več.

S pravkar opisanim ravnanjem tožencev po presoji sodišč prve in druge stopnje ni zapolnjen pravni standard velike nehvaležnosti, ki je predpostavka utemeljenega preklica darila. Ta presoja je po prepričanju revizijskega sodišča materialnopravno zmotna: preprečitev vstopa v stanovanje darovalki, ki ima pravico dosmrtne brezplačne uporabe, je do te mere nemoralno, da bi bilo nepravično, da bi obdarjenca darilo obdržala. Njuno ravnanje je opredeliti kot hudo nehvaležnost.

10. Vse doslej navedeno temelji na predpostavki, da je bilo sporno stanovanje tožničino darilo tožencema. Toda toženca sta se branila, da v resnici sploh ni šlo za darilo, pač pa za odplačno pogodbo, saj da sta toženca, ko je tožnica odkupila stanovanje po Stanovanjskem zakonu, plačala kupnino, darilna pogodba pa naj bi predstavljala le realizacijo že tedaj dogovorjenega prenosa lastninske pravice nanju; dejansko naj bi bila sklenjena odplačna pogodba. Resničnosti teh trditev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker jih je zaradi zmotne presoje, da ni razlogov za preklic darila, štelo za nepomembne. Glede na zgoraj pojasnjeno pravno naziranje revizijskega sodišča o obstoju razlogov za preklic darila pa se ta dejstva pokažejo za relevantna (v nasprotju z materialnim pravom bi bila odločitev, ki bi tožencema nalagala vrnitev darila, če podlaga pridobitve lastninske pravice sploh ni bilo darilo).

11. Skladno z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

—.—

Op. št. (1): Sodba VSRS II Ips 22/2006.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi VSRS II Ips 110/2005, II Ips 574/2006 in druge.

Op. št. (3): Sodba VSRS II Ips 481/2004.

Op. št. (4): Sodba VSRS II Ips 85/2000.

Op. št. (5): Sodba VSRS II Ips 1207/2008.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2015